Najprej pojma – “big data” označuje količino podatkov, ki jih navadno ne moremo obdelati z običajnimi orodji npr. Microsoft Excel. Če ste kdaj govorili s kakšnim programerjem mobilnih aplikacij, ki zbirajo podatke uporabnikov s pomočjo senzorjev na mobilnih napravah, verjetno že veste, da gre tu za terabajte (pribl. 10 na 12-to potenco bajtov) in še več podatkov.

Predpostavimo, da imate dovolj računske moči, da te podatke analizirate (doma, v podjetju oz. v “oblaku”). Recimo, da analizirate nakupni proces kupcev v vaši spletni trgovini in ugotovite, katero zaporedje korakov je privedlo do največ nakupov.

In zdaj – ali veste, zakaj so kupci kupili določeni izdelek? Če zanemiramo tehnične podrobnosti (spletne trgovine), kako lahko veste, da bo spletni obiskovalec kupil zeleno škatlo namesto oranžne? Odgovor na to pa naj bi dal “small data“.

1. Small data so kvalitativni podatki. Analiziramo malo število podatkov, večinoma z opazovanjem ljudi pred, med in po nakupu.
2. Zanašanje le na gole podatke in/ali na big data ne zadošča. Dokazov je več, spomnite se na prej omenjeno analizo spletnega nakupa.
3. Small data oplemeniti obstoječe podatke. Z manjšo analizo (tudi če gre za nekaj tisoč ljudi je to proti miljonu možnih kupcev še vedno malo) ugotovimo tudi najbolj verjetni “zakaj” (se je kupec odločil za nakup).

Same knjige Small Data ne bom podrobno opisoval. V osnovi gre za idejo, da z zadostno količino časa (in denarja) predvsem za potrebe velikega posla (ko prodajate serije po tisoč kosov) ugotovite z analizo želja, hrepenenj in čustev ljudi njihovo nadaljno odločitev. To je pomagalo avtorju knjige pri nekaj največjih marketinških kampanjah za velike naročnike kot sta npr. LEGO in Tally Weijl.

Mogoče je na mestu praktično omeniti, da se dobre ideje porodijo izven konteksta. Ja, seveda, če ste plačani nekaj tednov za spremljanje, zbiranje in analizo podatkov boste le-te imeli dobro zbrane in “v glavi”. No, avtor pa potem idejo za rešitev določene blagovne znamke ipd dobi največkrat pri plavanju v hotelskem bazenu.

In če sem še malo zloben – rešitev nakupa izdelka v indijski družini, kjer je glavna tašča, ki ljubi oranžne in rdeče odtenke, snaha pa je praviloma višja in obožuje zelene in modre odtenke, zahteva le zdravo pamet. Na ta način je Lindstrom predlagal uvedbo embalaže, ki ima spodnji dve tretjini obarvani v “taščinih” barvah, prodaja izdelka je pa spet stekla.

Ali pa podružnice tekstilnega trgovca, ki so uvedle fotografiranje v garderobi, da lahko najstnice (no, tudi zrele ženske) takoj dobijo odziv na družbenem omrežju, ali jim obleka pristoji ali ne? Združitev kopalnice in družbenega omrežja tukaj zahteva le drzen predlog naročniku, saj je tehnično to možno urediti dokaj hitro. In priti do nakupa in ne le ogledovanja oblek s strani kupcev.

Prav, ne bom izdajal več skrivnosti. Vsebina knjige – brez korakov za pridobivanje small data – bi lahko bila na enem listu. Če vam je zanimivo ozadje, potem se jo splača prebrati. Opis samih korakov, kako boste dobili vse te male podatke, so pa prava vrednost te knjige. Čeprav bi jih zares morali vedeti vsi študenti družbenih in poslovnih študij če ne celo vsi študenti.

Bo pa takšna knjiga doprinesla k širjenju in uporabi teh znanj tudi v srednjih šolah. Kar pa spet ni slabo – če bo to prispevalo premiku v glavah starejših, za kar se sam pravzaprav borim že vse življenje in se bom še naprej.

Prebral sem knjigo Small Data v slovenskem prevodu, ki je na voljo pri Marketing Magazinu (tudi vir slike).

Ocena: izposoja iz knjižnice (spada na polico za produktne managerje).

Sam se držim načela, da vedno ponudim/naredim malo več, kot se od mene pričakuje. To zahtevam tudi od svojih bližnjih … kar vedno ne uspe. Drži pa tudi to, da smo tempirani za tekmovalnost, najprej na igrišču in v učilnici, kasneje zaradi koristi pri izobrazbi, karieri in promociji. Zares zmagamo šele, ko pomagamo zmagati drugim – in do skupnih rezultatov pridemo še hitreje.

Pri prezentacijah to lahko koristno uporabite. Prvi pogoj je ta, da zastavljate in dovolite drugim zastaviti vprašanja. Prav lahko se zgodi, da bo nato nekdo povedal nekaj zares koristnega za vse. Takrat lahko storite eno od dveh dejanj:

No, preprosto – GSW je v sezoni 2015/2016 na dobri poti, da izboljša rekord 72 zmag v eni sezoni legendarne ekipe Chicago Bulls leta 1996. Liga NBA je pripravila sicer lepo tabelo in redno vodi rezultate ekipe GSW, toda za nestrokovnjake je takšen prikaz kar neudoben. In prave, hitre primerjave “za ljudi” zares ne ponuja.

Zato sem v dobri uri pripravil spodnji graf. Ažurira se na zahtevo t.j. pri vsakem prikazu se preverja starost pridobljenih podatkov. Če so starejši od treh ur, se preveri posodobljena tabela na nba.com (povezava do strani je v grafu). Tako bo graf ažuren do konca sezone.

Blog Prezentacija še ni odziven za mobilne naprave, lahko pa graf odprete v novem oknu s povezavo pod njim. Je bolj uporaben prikaz, kajne? Namig: s klikom na imeni ekip lahko izberete prikaz ene ali druge ali obeh, da lahko občudujete izjemno napredovanje števila zmag.

In kaj menite vi? Je možno doseči 73 zmag (sploh po deklasiranju najboljših ekip za več kot 30 točk po polovici sezone 2015/2016)? Več ugibanja še tukaj.

Opomba: uporaba brez dovoljenja Sergeja Rinca v nobenem drugem mediju ni dovoljena.

Odpri v novem zavihku/oknu

V času praznikov in kasneje pazite na suho grlo,
na prejšnje uspehe kaj popijte
in se za nove nastope spočijte!

Vaš prezenter Sergej

P.S. Zaradi zadnjih del za tuje naročnike ni bilo časa za pripravo originalne prezentacije. Če še iščete ideje, preverite tukaj (od koder je tudi zgornji powerpoint!):
http://www.brightcarbon.com/blog/powerpoint-christmas-cards-2015/

Prebral sem že ogromno poslovnih knjig in tale se lahko primerja z biografijo Steva Jobsa (Isaacson) in knjigo Iskanje (Battelle), ki dejansko opisujeta vzpon družb Apple in Google. Ampak s čisto podjetniškega stališča je knjiga Amazon najboljša in 400 strani pritegne od začetka do konca.

Ne bom vas mučil z “jeffizmi” (izjavami Amazonovega prvega človeka) in drugimi domislicami, ampak povzel le tri glavne gonilnike razvoja Amazona, ki bi jih morala imeti podjetja v rasti:

1. Kupec je najpomembnejši. Ponudimo izdelke tudi z izgubo na začetku, če bomo osvojili trg (in srca kupcev).
2. Preizkusimo veliko idej a zavrzimo slabe in se lotimo čisto drugih, tudi če (še) nismo najboljši v tem. Potem pa celotni nakupni proces naredimo bolje od drugih.
3. Ponudimo lastno platformo še drugim. Tudi če nas ne zanima določena tržna niša, lahko služimo s provizijami za storitve naše platforme – pa še nove ideje bomo dobili.

Upam, da ste zgoraj spoznali nekatere dobre in slabe poslovne poteze Amazona v preteklosti. Konkurenco so namreč lahko “ubili” ali prisilili v prodajo dejavnosti Amazonu zgolj z nižjimi cenami in seveda optimalno kontrolo nad celotno logistiko (procesov od pritiska kupca na gumb Kupim do dostave na njegov naslov). Prav zaradi optimizacije stroškov nabave, skladiščenja in transporta lahko prihranjen denar porabijo za začetne investicije oglaševanja in nizkih cen nove ponudbe.

Nove ideje Amazona seveda v veliki meri izhajajo iz Bezosovega zelnika in tu knjiga lepo prikaže, kako se Amazon loti ali zavrže implementacije takšnih idej. Recimo prvi Kindle je bil posrečen izdelek, ker je ravno pri njegovi prvi verziji tehnologija začela omogočati relativno poceni brezžičen dostop in s tem Bezosovo idejo, da se naj bralec elektronskih knjig sploh ne bi zavedal, da uporablja brezžično omrežje.

Pri lastni platformi pa upam, da ste poleg bralnikov Kindle (“kontrolirajmo celotno platformo, tako kot Apple” – strojna in programska oprema, storitve) prepoznali še vsaj storitve v oblaku kot npr. Amazon S3, najeti diskovni prostor. Vlagatelji rizičnega kapitala v ZDA menda mladim podjetjem (startupom) pogosto dajo kar bone za Amazonove oblačne storitve, ki so sicer v omejeni (a bogati!) obliki pogosto na voljo brezplačno eno leto. Mogoče so prav oblačne storitve največji prispevek Amazona h globalni inovativnosti.

Tudi slovenski mediji včasih napišejo, ali je smiselno odpreti trgovino na Amazonu. Nekaj namreč velja za spletne obiskovalce Amazona – tja gredo(-mo) s kreditno kartico v roki, torej z namenom nakupa.

Prebral sem knjigo Amazon v slovenskem prevodu, ki je na voljo pri Založbi Učila (tudi vir slike).

Ocena: obvezno za vsako resno podjetje.

Nemški strokovnjak za kriptografijo Karsten Nohl bo prikazal vdor na konferenci, kjer se zberejo eksperti za računalniško varnost (Black Hat, od 31. julija 2013 [1]. Njegova originalna objava je na [2].

Objavi dveh tujih medijev ([3] in [4]) opisujeta bistvo problema, članek Forbes je pri tem bolj podroben. Gre za starejše kartice SIM, ki uporabljajo za današnje razmere premalo varen kriptografski standard DES (Data Encryption Standard). Ker DES uporablja 56-bitne šifrirne ključe, je možno ugotoviti ključ DES določene kartice SIM zgolj z enim sporočilom, ki je podpisano s takšnim ključem. Prav to Nohlov napad izkorišča, saj naprava na slabo formiran paket vrne nazaj sporočilo napake, ki vsebuje kriptografski podpis.

V preteklosti je bilo najbolj znano razbitje šifre DES leta 1998, ko so člani skupine EFF (Electronic Frontier Foundation) s sestavljeno napravo imenovano Deep Crack odkrili ključ šifriranega sporočila v 56 urah [5]. Res so s tem prejeli razpisano nagrado družbe RSA v vrednosti 10.000 USD z napravo, katere strošek je bil 250.000 USD … Drugo znano odkritje je bil projekt COPACOBANA [6], ki uporablja le dostopna elektronska vezja in povprečno odkrije ključ DES v 7 dneh za ceno 10.000 USD (oz. manj v skladu s padcem cen vezij).

Ključ DES kartice SIM

Karsten Nohl trdi, da lahko odkrije ključ DES ranljive kartice SIM v dveh minutah s pomočjo t.im. “mavričnih tabel” (prevod v [7], najboljša razlaga pa v [8], Wikipedia ima za to geslo tudi za eksperte težko razumljiv sestavek). Čeprav so tudi te tabele obsežne, to danes ni več težava (npr. znana dobra tabela za DES obsega 566 GB).

Še večja odkrita ranljivost, ki je navedena v Nohlovi objavi, pa so aplikacije v programskem jeziku Java. Te so lahko ranljive na takšni kartici SIM (razlaga je prav tako v [2] in v navedenih virih spletnih medijev). Največja zloraba poleg možne kraje identitete (“napadalec” se predstavi z identiteto naprave za npr. dostop do določene spletne storitve) je sproženje plačila za določeno storitev oz. izdelek na npr. mobilni strani v dobro napadalca.

Omenjena plačilna identiteta je lahko vgrajena v kartico v sodelovanju s ponudniki kreditnih kartic (MasterCard, VISA, …), ki jim je to seveda interes. Nohlov vdor – če kombinacija mobilne naprave in kartice SIM ne omogoča direktnih plačil – omogoči tudi kopiranje (“kloniranje”) kartice in uporabo plačilnih možnosti v za to ustrezni napravi s klonirano kartico.

Mobilni operaterji v tujini naj bi že bili obveščeni in naj bi predstavili popravek (ang. “patch”, gre za popravek kode v kartici) v okviru mednarodne zveze GSMA [9].

Kako do varne kartice SIM?

Ker je ocenjeno število “nevarnih” kartic SIM okrog 1/8 vseh, kar naj bi znašalo 750,000.000 kartic (od cca. 6 milijard vseh kartic v svetu!) in ker vdor ter kopiranje kartice SIM po vsem napisanem ni nedolžno, bi bilo smiselno, da mobilni operaterji v Sloveniji čimprej pristopijo k analizi oz. ugotovitvi vseh “nevarnih” kartic v lastnih omrežjih ter za le-te začnejo pripravljati ustrezne popravke.

Popravke je možno prenesti “preko zraka” (s komunikacijskimi metodami OTA, ang. “Over The Air” [10]) enako kot se običajno nameščajo aplikacije za mobilne telefone. Prenos lahko sproži mobilni operater, toda mobilna naprava mora biti seveda vključena. In lepo bi bilo, da bi bil uporabnik (prej) obveščen, sploh če popravek ne uspe (in uporabniku naprava prikaže sporočilo o tem, kar lahko pri neveščih uporabnikih sproži različne reakcije).

Če popravka nevarne kartice SIM ni možno prenesti prek zraka, potem se mora uporabnik takšne kartice oglasiti v podružnici operaterja ali prenesti popravek npr. prek povezave USB z osebnega računalnika ipd.

Pomembno je, da bodo popravki za nevarne kartice SIM čimprej na voljo in da uporabniki takšne kartice čimprej namestite popravek nanjo. Karsten Nohl sicer trdi, da bo trajalo 6 mesecev, da bodo zlonamerni hekerji ponovili postopek, v tem času pa naj bi vsi igralci v brezžični industriji ponudili popravke. Zaradi hitrosti računalniških kriminalcev, dostopnosti dokumentacije ponudnikov mobilnih naprav ter nenazadnje objavljenega “recepta” se lahko vdori v kartice SIM začnejo dogajati pred januarjem 2014.

Počakajmo na uradna obvestila mobilnih operaterjev in predvsem jeseni 2013 rešimo težavo na VSEH mobilnih napravah oz. karticah SIM, ki so lahko ogrožene. K sreči so novejši kriptografski standardi (3DES in AES) dovolj varni, mobilne naprave pa vsako leto hitrejše, tako da je uporaba bolj varnih mehanizmov, ki jih nima smisla razbijati, že praktična (hitrost!) in smiselna. Povedano drugače, drugega podobnega popravka ne bo. Če bo prvi dober!

VIRI:

[1] http://www.blackhat.com/us-13/briefings.html#Nohl

[2] https://srlabs.de/rooting-sim-cards/

[3] http://www.forbes.com/sites/parmyolson/2013/07/21/sim-cards-have-finally-been-hacked-and-the-flaw-could-affect-millions-of-phones/

[4] http://www.zdnet.com/des-encryption-leaves-sim-cards-vulnerable-to-exploitation-7000018352/

[5] http://en.wikipedia.org/wiki/EFF_DES_cracker

[6] http://www.copacobana.org/

[7] http://www.islovar.org/izpisclanka.asp?id=10123

[8] http://www.monitor.si/clanek/gesla-in-napadi-nanje/122762/?xURL=301

[9] http://www.gsma.com/

[10] http://en.wikipedia.org/wiki/Over-the-air_programming

Piškotki od A do Ž

Piškotke je uvedel brskalnik Netscape Navigator (eden prvih spletnih brskalnikov, mlajše generacije tega ne sploh ne vedo več). Gre za kratke, največ 4.000 znakov dolge datoteke, ki se shranijo v lokalnem (vašem) računalniku oz. drugi napravi, s katero dostopate do spleta.

Spletni strežniki namreč samostojno pa tudi z drugimi spletnimi skriptami in aplikacijami lahko pošljejo odjemalcu do 255 znakov uporabnih informacij. Te lahko npr. spletni brskalnik shrani in vam s tem olajša ponovni obisk spletišča. Piškotek lahko vsebuje npr. vašo priljubljeno ozadje spletišča, ki ste ga nastavili, pa tudi npr. priljubljene izdelke v košarici, ki jih še niste kupili (to zadnje sicer manj uporabljano). Dokler so ti piškotki shranjeni pri vas, jih lahko spletna stran koristno uporabi za prilagoditev vaše uporabniške izkušnje.

Piškotke spletni brskalniki shranijo na (lokalni) disk, vsaj 300 vseh skupaj oz. do 20 za isto domeno (spletno stran). Lahko jih kadarkoli pobrišete prek menujev brskalnika, so pa v smislu poškodovanja računalnika ali okužbe z računalniškimi virusi popolnoma nenevarni.

In kaj ima EU s piškotki?

Svoboda v Evropski uniji je seveda visoko zastavljena vrednota. Zato dve direktivi EU opisujeta zasebnost, storitve in pravice uporabnikov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva 2002/58/ES in še posebej Direktiva 2009/136/ES – PDF). In ker so uradno omenjeni tudi piškotki, Slovenija kot članica EU pa mora uvesti evropsko zakonodajo tudi lokalno, je bil konec leta 2012 spremenjen Zakon o elektronskih komunikacijah (Zekom-1).

Za piškotke je zanimiv le 157. člen, ki pa ne predpisuje podrobno, kateri piškotki so dovoljeni s posrednim dovoljenjem obiskovalca spletnih strani (kot je to zmotno napisalo neko slovensko spletno podjetje). Razširjeno razlago tega člena je napisal informacijski pooblaščenec RS v smernicah “Kdaj lahko uporabljamo piškotke? (PDF)”. Na kratko o tem v nadaljevanju, Zekom-1 pa je določil obvezno uporabo v praksi (v spletnih straneh) v petih mesecih po začetku veljavnosti zakona 15. januarja 2013, torej 15. junija 2013.

Vrste piškotkov

Ne za peko, ampak za vaše brskanje. Vsaj vedeti morate, da ločimo začasne piškotke, ki so večinoma veljavni le v času vašega obiska določene spletne strani (in nato potečejo, tako kot poteče rok kolačkom, če jih ne pojeste prej :-)). Za vaše varovanje podatkov oz. zasebnost so bolj “nevarni” trajni piškotki. Ti lahko izvirajo iz samega spletišča, ki ga obiskujete, lahko pa tudi od neke tretje osebe (oglaševalske mreže, ki prikazuje oglase na spletni strani).

Kar je najbolj pomembno, je to, da lahko kot lastnik spletne strani še naprej uporabljate piškotke, ki so nujni za pravilno delovanje spletišča, omogočajo uporabnikom na njihovo lastno željo določene prilagoditve (npr. barve ozadja, pisavo besedil ipd) pa tudi deljenje vsebin v družabnih omrežjih z dodatki, ki jih ima nameščena spletna stran. Dovolj je, da uporabnikom to le poveste – opozorite, kot na tej strani spodaj – in jim to opišete v pogojih uporabe. Za boljšo informacijo priporočam, da tudi naštejete piškotke, ki jih vaša spletna stran uporablja, z razlogi za njihovo uporabo.

Vkolikor imate v spletnih straneh oglase raznih oglaševalskih mrež (npr. Google AdSense), lahko en sam klik nanje doda piškotek za določen interes ali določeno podjetje v vaš brskalnik. Še huje, če gre za t.im. ponovno ciljanje oz. sledenje, boste morda tako kot jaz kar naprej videvali oglas istega podjetja tudi na drugih spletnih straneh. Takšne piškotke povprečen uporabnik težko sam pobriše (razen če pobriše vse, kar ni vedno najbolje) in zato morate v tem primeru v spletno stran dodati skripto, ki NE omogoča shranjevanja takšnega piškotka, če se spletni uporabnik s tem ne strinja.

Kako lahko piškotki postanejo spet slastni?

Če ne uporabljate skript oz. dodatkov tretjih oseb, ki spadajo v kategorijo piškotkov, ki niso nujni za funkcionalnost spletišča, večjih težav ne bo. Dodajte skripto, ki bo le obvestila uporabnike, da spletna stran uporablja piškotke. Spletišče Prezentacija se izvaja na WordPressu in uporablja dodatek Cookie Law Info. Za vsa druga spletišča je več rešitev na voljo, meni je všeč odprtokodni (brezplačni) Cookie Consent.

Prilagoditev piškotnih skript za spletišče zahteva nekaj minut do nekaj ur. Vse piškotke lahko fino pokaže Googlov brskalnik Chrome (z nameščenimi razvojnimi orodji za spletne razvijalce), pri čemer morate paziti, da obiščete vse strani (tudi z oglasi), ki lahko zapišejo piškotke obiskovalcu strani.

Seveda se bodo in se že pojavljajo zaslužkarji, ki delajo s temi piškotki slona iz muhe. Ali pa vsaj vztrajajo, da morate dodati takšno informativno skripto, četudi vaše spletišče morda sploh ne uporablja piškotkov. DODATEK 03.06.2013: v praksi skoraj vsak spletni strežnik pošlje piškotek ne glede na vaše spletne strani.

No, če imate spletno stran in so piškotki pretrd oreh, pardon, pretrdo testo za vas po vsem zgornjem, vam lahko tudi pomagam. Ne za nekaj sto evrov kot lahko pričakujete ponudbo spletnih agencij, ampak čas seveda je denar. Zdaj pa njam, piškoti!

Carmine Gallo, ki je seveda napisal uspešnico The Presentation Secrets of Steve Jobs (Skrivnosti predstavitev Steva Jobsa), z drugo knjigo o inovacijah dejansko poskuša vzpodbuditi dvig ZDA iz recesije. Ker sta po njegovem mnenju ustvarjalnost in iznajdbe glavna stebra gospodarskega uspeha, je torej dobro zapisati še Jobsova načela za sprostitev “sposobnosti in spretnosti v poslovnem in vsakdanjem življenju”.

Iz uvoda knjige še ena misel Curtisa Carisona v reviji Innovation: Načelo “Posli tako kot doslej” (verjetno ang. “business as usual”) je recept za katastrofo. Boljše poslovanje torej zahteva – inovativnost.

Sedem načel, ki so vodila Steva Jobsa

V blogu ne bom več pisal daljših mnenj o knjigah, zato bom navedel le najbolj pomembne dele. In ta načela to gotovo so, v oklepajih so vidiki življenja, ki so povezana z njimi:

1. Počnite, kar vam je všeč (Kariera).
2. Prizadevajte si za majhne spremembe v vesolju (Vizija). (op. a se ne piše “male spremembe”?)
3. Vprezite možgane (Razmišljanje).
4. Prodajajte sanje, ne izdelkov (Stranke).
5. Zavrnite tisoč stvari (Oblikovanje).
6. Ustvarjajte noro odlične izkušnje (Izkušnje).
7. Obvladajte sporočanje (Zgodba).

V knjigi so nato razširjena ta načela z zgodbami več ameriških podjetnikov, ne le Jobsa. Zato navedem še nekaj povzetkov iNaukov (kot so na koncu poglavij). Če sovražite trenutno službo – poiščite drugo (inovacij brez strasti ni). Bodite drzni in če imate vizijo, bo morda uspela. “Vedno zaupaj v samega sebe in svojo vizijo, pa naj drugi mislijo, kar hočejo” (je izjavil Arnold Schwarzenegger). Opis vizije naj bo krajši od 140 znakov (omejitev Twitterja).

Iščite in sprejemajte nove izkušnje, spremembe in zamisli. Stalno zahtevajte odličnost od sebe in od drugih. Izkušnja strank je najpomembnejša – olajšajte, poenostavite in izboljšajte jim življenje z vašim izdelkom ali storitvijo. Prodorna inovacija mora delovati za vas, morebitni kupci vam je pa ne bodo pomagali razviti.

In seveda – odvrzite slabe izdelke, storitve in prepričanja. Uporabniška izkušnja šteje. Zato bi slovenskim podjetjem s trgovinsko dejavnostjo priporočil 12. poglavje, ki govori o izboljšanju izkušenj s stranko v trgovinah Apple Store. Ali pa vsaj enkrat obiščite takšno trgovino – nekaj jih je tudi v Sloveniji (iSpot, iStore, …).

Zadnja poglavja so še o ustvarjanju ekipe v podjetju (zabavajte se!) in kratko o predstavitvah, kar je povzetek zgoraj omenjene knjige.

Inovacije ali popačena realnost?

Skrivnosti inovacij Steva Jobsa je zanimiva knjiga Tehniške založbe Slovenije. Ampak bi stavili vse na posnemanje Jobsa? Če vam gre le za super prezentacije (od katerih je navsezadnje odvisno, če in koliko boste prodali), potem je prva knjiga o njegovih predstavitvah ena od redkih, ki vam lahko pomagajo. Za povzetek inovativnih zamisli – res bolj le družbe Apple – imejte pri roki raje knjigo iSteve: Misli Steva Jobsa. Ta namreč vsebuje le nekajvrstična načela, ki so vodile Jobsa in Apple k neverjetnemu uspehu. Managerji in vodje razvojnih oddelkov pa morda le preberite to inovacijsko knjigo zaradi širjenja obzorij – in morebitne uporabe v vaši organizaciji.

Da zaključim še začetno zgodbico – ne bom več bral knjig o Jobsu in njegovem delu. V roke sem dobil tudi knjigo o njegovem življenju in jo le prelistal – ker navsezadnje spremljam Apple in Jobsa od leta 1984, torej časa, ko je na trg prišel prvi računalnik Macintosh (in tole pišem na MacBooku Pro, ki ga za vsakdanje delo ne zamenjam s prenosnikom z Windows – čeprav moram nekatere projekte delati tudi z njim). Če pa Jobsa in njegovih inovacij niste spremljali od začetka, vam lahko podrobnosti iz njegovega življenja zmanjšajo dobro mnenje, ki ga imate o njegovem prispevku k družbi. Le-to pa nazadnje šteje. Tudi ko avtorja teh inovacij ni več med živimi.

Ocena: spada v razvojni oddelek!